Pred veselim decembrom še skok na letošnji Ljubljanski maraton
Sreda, 22. november 2017
Preden vsi skupaj skočimo na veselo decemberski vlak norosti, še kratek skok na letošnji Ljubljanski maraton, izpod peresa trenerja Matjaža.
V najbolj zelenem slovenskem badminton klubu smo se letos, sledeč plemenitemu vzoru atletske vsestranskosti antičnih velikanov, zopet ekipno spopadli s tekaškim izzivom Ljubljanskega maratona. Kar 25 tekmovalcev ali tekmovalk, ljubiteljev ali ljubiteljic badmintona ter ostalih badmintonskih entuziastov nas je letos pod nogami mlelo v prah ljubljanski asfalt in se bodisi potegovalo za večno izmuzljivi PB (personal best) ali pa, zgolj izletno, za en dan osvobodilo ljubljanske ulice izpod okupacije pločevinastih zverin, ki ostalih 364 dni v letu nemoteno preprdevajo ozračje s toplogrednimi plini.
Večina se je opogumila za 10 kilometrsko razdaljo, nekateri pa smo želeli za svojo prijavnino stakniti kak žulj več in smo se zategadelj podali na mali maraton. Kakorkoli že, vsakomur, ki je bil tistega lepega dne del tega veličastnega dogodka, bodo ostali na koncu zgolj lepi spomini na še en ponujen, sprejet in premagan izziv. Življenje, potuhnjena podlasica, pravzaprav rado preži za vsakim oglom, da nam skoči na pot in nas oklofuta z rokavico, zraven pa navrže: »ne moreš, ne upaš!« In včasih, ne prav vedno, samo včasih, zapaše, da klofuto z rokavico odločno vrneš in opraviš, kar je pač opraviti treba. Tako smo, na to vetrovno nedeljo, prav vsi tekači dvojno oddelali svoj dolg in se nato, kot se za pleme spodobi, družno posedli ob hmeljevi pipi miru, pomirjeni v vedenju, da smo še vedno sposobni premagati edinega nasprotnika, ki zares šteje – sebe samega.
Vsaj to, če že Kenijcev ne moremo.
Shadow
Galerija fotografij
