Odlični sezoni v slovo

Vsaka zgodba si zasluži zaključek. V nasprotnem primeru se njen dramski trikotnik klavrno povesi v, no, dramsko premico, ki jo predobro poznamo v toku vsakdana. Letošnja sezona je ceremonialni zaključek doživela prejšnjo soboto, ko se je v dvorani na Dolgem mostu zbralo staro in mlado, v športnem duhu so postavili generacijski most in se med seboj pomerili prek mreže, nato pa v športnem duhu nazdravili ter pospremili letošnjo sezono v zaslužen poletni premor.

In to nas pripelje, spoštovani varovanci, starši, prijatelji, soigralci in sodelavci nazadnje do tukaj, kjer gremo za dober mesec vsaksebi. Vi na morje, jaz pa na pot:  v večno iskanje kraja, kjer tudi smart phone ni dovolj smart, da bi ulovil signal (vedno se mi zdi bizarno, ko v prospektu prostovoljno izdajo, da v hostlu lovi internet – kdo pravzaprav hoče biti najden?!!) In tudi mojih prispevkov nekaj časa žal (ali pa manj žal, če vam gre moje leporečje na jetra) ne bo in se boste morali zadovoljiti s kakim drugim komičnim čtivom – mene recimo, predlagam, vedno nasmejijo spletne novice naše badmintonske zveze. Denimo zadnji prispevek o državnih prvakih, kjer so športni črkoslovci naposled, brez sence dvoma, uspešno dokazali, da je možno tudi imena z manj kot štirimi črkami (dvakrat) narobe črkovati. Pa dajmo kar tukaj enkrat za vselej razčistiti: kdo je skrivnostna NIKA Brajkovič? To je naša Nike; in pod psevdonimom Ana Jordan se skriva nihče drug, kot naša državna prvakinja Anja. Nerodna reč tale dvozložna imena, hitro se lahko kaj zalomi. Pa pustimo zdaj podrobnosti; človek si ne sme vnemar polniti žil s stresom. Pokali so tudi letos pristali natanko tam, kamor sodijo in z loparjem se pač vse poravna.

Tako je z loparjem vse poravnala tudi letošnja članska državna prvakinja, naša Kaja Stanković, ki je februarja, v Zgornji Kungoti ubranila lanski naslov državne članske prvakinje in z zmago v treh setih nad večkratno zmagovalko državnih prvenstev Majo Tvrdy, utišala vse dvomljivce, ki so lanski naslov pripisali odsotnosti tekmovalke iz Branika. Za dodatno slavje (in še en naslov članske državne prvakinje) pa je Kaja poskrbela še med ženskimi dvojicami, kjer sta se z Niko Arih (BK Mirna) prav tako okitili z zlatom.

Nedvomno pa velja naslednji odstavek nasloviti naši mladi tekmovalni ekipi, ki je letos nizala rezultate skorajda hitreje, kot življenjske izkušnje. Kar pa je, v tej specifični dobi odraščanja, lep dosežek. Nike Brajkovič, Kama Saje, Anja Jordan, Jan Babnik, Blaž Smrkolj ter Simon Bambič so letos na mladinskih državnih prvenstvih priredili desant na zmagovalni oder in odnesli skupaj kar 12 odličij, med njimi dekleta kar štiri naslove državnih prvakinj. Omeniti pa velja seveda mojo celotno mlado ekipo: Domen Bambič, Nejc Jordan, Timotej Zgonik, Maj Poboljšaj, Ožbej Cesar, Svit Savnik,  Eva Bevk, Jera Nemanič, Teresia Novelli, Zoja Novak, Andraž Plavčak ter Maj Babnik, ki so se letos, v težkih vremenskih razmerah hormonskih hurikanov, učili edine življenjske veščine, ki nam bo naposled prinesla (vz)trajnost: dihati, kot eno. Cenjeni moji učenci, tudi jaz diham z vami. Čeprav občasno zraven izdihnem še kako gorko. Pozdravljam vas, v upanju na še mnoge sezone.

In potem so tu naši začetniki, ki jih je dobri Bog postavil na planet, da preverjajo konsistenco mojih mielinskih ovojnic (beri živcev). In potem se malo šalimo, malo več prepiramo, še za nianso več deremo in le pičlih pet tisoč kazenskih sklec kasneje pride do tihega konsenza, da se v badmintonu pač ne sme servirati nad glavo (kot pri tenisu) in naposled mi tudi oni zlezejo pod kožo. Za vse vas si želim, da bi prihodnje leto nadaljevali filozofski diskurz o tem, zakaj je črta del igrišča in zakaj se z loparji ne sabljamo. Nekateri boste kariero nadaljevali v moji nadaljevalni skupini, spet drugi pa boste morda pričeli trenirati tae-kwon do in tam končno doumeli, zakaj je preža koristna zadeva.

Zadnja, a nikakor na zadnjem mestu pa si pozdrave in poklone zasluži moja rekreativna ekipa: moji najstar…, pardon, najizkušenejši, a zato nič manj mladostni varovanci, ki vsako sezono znova dokazujejo, da je človek star le toliko, kolikor se počuti v duši (duša in kolenski hrustanec se v nekaterih verskih tekstih pojavljata kot enovita bit)  in da se prava starost pravzaprav pozna, kot v skorji dreves, le v obročkih v hrbtenici. Letos ste, trenerju v ponos, na rekreativnih turnirjih nanizali zmagovalno serijo rezultatov, ki jo po dolžini prekaša le moja želja, da bi lahko ob slehernem z vami tudi nazdravil. A čas je ogenj, v katerem vsi gorimo. In zato se bom zadovoljil s tem, da lahko prispevam majhen delež k vašim zmagam. Posebne čestitke letošnjima veteranskima državnima prvakoma Ireni Avsenik ter Gregorju Novaku, ki sta na medvoškem parketu konkurenci v praksi pokazala, kaj pomeni »biti pravi težak na mreži« in »nikoli ne dvignit žoge«. Naj vama lopar še naprej poslušno služi.  Spet drugi ste se turnirjem (letos) elegantno izognili, a ste zato marljivo trenirali in trpežno poslušali moje neslane šale o tem, kako nedvomno obstaja neka tajna veza med slabim bekendom in evtanazijo. Ni nam lahko. Vseeno hvala vsem, bilo je nepozabno.

Počasi smo pripeljali tole odprto pismo do epiloga. Za konec naj zaželim srečno še Kaji in Primožu, ki bosta na Evropskih igrah v Bakuju letos poleti zastopala Slovenijo, badminton klub Ljubljana in pa (ne pozabita) tudi šolo ter dobro ime našega Nikolaja. Kot vedno, vama želim vse najboljše in verjamem, da bosta, tega smo že vajeni, segla prek vsote svojih delcev. Srečno.

To je torej to: sezoni v slovo. Vsak zaključek pa je hkrati tudi začetek, kar se najlepše vidi med prvim in drugim pivom. Ne pozabite tega, dokler se spet ne uzremo pa naj bo to v Savudriji ali pa na znanih (naslednje leto podloženih!) zelenih površinah naše domače dvorane.

Brezskrben poletni oddih vam želi,

vaš Shadow in celotna ekipa BK Ljubljana