Ob zaključku uspešne sezone: BKL zapušča rdeči planet in se vrača domov

  In tako se tekoča sezona mlatenja perjanice, po bizarnem twistu zgodbe - s plesom v maskah, v drugem dejanju -  počasi zaključuje. Kar zadeva Korono, sem si zadal, da se je bom v tem članku na široko ognil. Spodobi se, da ji vrnem uslugo, saj se je vljudno ognila tudi ona mene. Karantena je le še ena stvar, ki se nam je pač zgodila. Jaz sem jo preživel tekaje po hribih in pa doma, obkrožen s svojimi štirimi babami - sicer s polnimi ušesi visokih frekvenc, a miren in zadovoljen, kot že dolgo ne. Prižigam pa seveda metaforično svečo za vse tiste, (verjamem, da jih ni malo) ki jim je Covid življenje obrnil na glavo in jih pahnil v nesrečo. Mi pa zdaj obrnimo hrbet preteklosti , se ozrimo raje naprej in hvaležno vzemimo iz vse te »šlamastike« tole ključno malo življenjsko lekcijo:

Za uspeh, v športu in življenju, rabiš tri V-je:  vera, vaja… pa vsrat se ti mora.

  Brez zardevanja lahko trdim, da smo v BK Ljubljana, prva dva V-ja na spisku, v zadnjih treh letih tako izdatno zloščili, da smo ju malodane zradirali do atomskega jedra. Tretji pa, kot najbolj mistični in statistično izmuzljivi, nas je končno zadel letos. Kapitalizem pač žre svoje mlade in ameriška šola, ki je nekaj let nazaj vzrokovala naš eksodus, se je sesedla pod težo lastnega projekta in tako, dame in gospodje, BK Ljubljana zdaj zapušča rdeči planet in se seli nazaj domov na Zemljo, natančneje v stari dobri badmintonski center Dolgi Most! Brez panike - morebitni nostalgiki si lahko, brez doplačila, za s seboj zapakirate kinder jajček rdečega prahu in si ga, naslednjo sezono, vsake toliko, malo posipate po podplatih, da bo bolj letelo. Kar se mene tiče pa ga bom pa skušal - što prije, što bolje – izbrisati iz trdega diska. Lahko bi rekel, da sem zadnja leta res iskreno zasovražil ta prekleti teniški, rdeči pesek, ki smo ga pridno pometali in konec vsakega dneva pihali iz nosnic. Škoda pravzaprav, ker sem ob pogledu na rdeča teniška igrišča, do sedaj, zmeraj dobil asociacijo na poletje in obmorska letovišča. No, o tem, kake asociacije dobim na to temo danes, naj ostane zamolčano – lahko pa vam izdam, da se rima na besedo »Pomurec«.  

   A, kot se v življenju pogosto zgodi, nam najkoristnejše lekcije pogosto prinesejo najbolj bizarni življenjski zapleti in tudi tokrat se je tako obrnilo. Ne morem reči, da prihaja to kot neko blazno presenečenje, a izkaže se, da se soldati kapitalizma očitno najraje gibljejo po fino in lepo urejenih hramih in to naša draga teniška dvorana res ni bila. Nemara pa nam je bilo, nalašč zato, dano v tej, resda malce zanemarjeni hali, ustanoviti neke sorte gusarsko enklavo, skrito v očesu ciklona - te kapitalistične nevihte, ki divja povsod naokoli. In prav tukaj smo se, kot klub, uspeli povezati tako tesno, kot za časa svoje kariere ne pomnim, seveda pa posledično tudi rezultatsko zacveteti. Korona nam je sicer odvzela nekaj priložnosti za medalje, a sezono smo vseeno kronali z naslovom mladinskih državnih klubskih vice- prvakov do 19 let. Tesno izgubljeno finale proti Medvodam pa je na trenutke dišalo že tudi po zlatu. 

  Kaj naj rečem: signal se je prečistil, prioritete so se izkristalizirale, nekateri so  preživetje v divjini zdržali, druge je pač požrl medved godrnjač (beri: so odšli). Na trenutke je bilo res malo težje, suma sumarum pa smo v tej dvorani nanizali ogromno čudovitih trenutkov. Oprostite mi, a zdi se, da je svet prepoln jamračev. Tukaj, v Sloveniji, pa smo v tej kategoriji »top ten« na svetu. Saj razumem: po Lacanu je nerganje tisto evolucijsko orodje, ki človeštvu preprečuje, da bi se nekega lepega dne preprosto usedli in uživali v razgledu, ter vsi skupaj počasi in elegantno izumrli. Ali drugače: kdor je srečen izgubi gibalo. Zato seveda nikomur ničesar ne zamerim. Mene, osebno, pa so zadnja tri leta naučila, da je bolje v prvi plan postaviti lepe stvari in jih, kot Kekec skorjico kruha, zapakirati s seboj na pot za hude čase, ker se pač nikoli ne ve, kdaj se lahko vse skupaj obrne še na slabše. Moderne garderobe in urejena dvorana so seveda krasne stvari - a še zmeraj samo stvari in tako zgolj lupina za tisto, kar ljudje zares potrebujemo – dobro družbo. To pa športni klub, v svojem bistvu, tudi je: skupnost ljudi in vrednot, ki ljudi združuje brez nepotrebne sektaške ali ideološke navlake, zgolj na vetru športa in solidarnosti, prek meja ostalih družbenih ločin. Po mojem skromnem mnenju je to tudi predpogoj za vrhunski rezultat, saj se temu preprosteje reče – graditi karakter. Olimpijska medalja je krasna zadeva, a če si rit brez nje, boš rit ostal tudi z njo. Pripadnost skupini dobrih ljudi, pa je edino meni znano zdravilo za to maladijo. 

   Nasvidenje torej, draga naša rdeča dvorana in hvala ti za azil v težkih trenutkih, ko nam je grozila brezdomnost. Številne »survivalist« trenerske metode, ki sem se jih naučil lahko le tukaj, bom vzel s seboj na pot. In dragi moji otroci, vi, ki ste letos tako močno mahali z loparjem, da nas je veter izpod vaših strun ponesel vse do Francije, na Evropsko mladinsko prvenstvo – ne mislite si, da vas bo odsotnost rdečega peska, v novi dvorani, rešila pred metlo! Metle bom lastnoročno zapakiral kar sam in, verjemite mi, da gredo z nami naprej. Metla je fizioterapevtsko, kondicijsko in hkrati vzgojno orodje brez primere! Ob pravilni in redni uporabi lahko okrepi vaše jedro in vaš karakter ter morda celo reši svet. Metla je namreč tudi civilizacijska rešitev – je fizična in metaforična rekonstrukcija naših vrednot in odnosa do sveta nasploh. Poglejte - kdor pometa, lahko dela le dobro. Še celo, kadar pometa slabo, dela dobro. Take aktivnosti pa so v današnjem podganjem svetu izjemno redke. Cel kup odlično plačanih poklicev današnje družbe dnevno operira na povsem obratnem sorazmerju med produktivnostjo in splošno koristjo družbi. Naši otroci pa delo vse bolj pojmujete, kot nekaj, kar bo za vas naredila neka mehanska roka in vam, navidezno zastonj, olajšala eksistenco. Seveda pa nič od tega ni in nikoli ne bo zastonj - še zdaleč ne! Ekološke, geopolitične in sociološke posledice bodo porazne. Planet pa vam bo ostal, mladina, ko nas dolgo več ne bo. Velja pa seveda, kot pravi stari pregovor, najprej pomesti pred lastnim pragom, še preden se lotiš reševanja sveta.

  Bodi dovolj. Za konec bi se rad zahvalil vsem vam krasnim in trdnim ljudem, ki ste stali in še stojite z nami. V ponos mi je, da lahko rečem, da sem vaš trener in prijatelj. Želim vam lep, dolg in brezskrben dopust. Rad vas imam in vas bom pogrešal.

Seveda pa ne toliko, da bi imel prižgan telefon.

Shadow