Novoletna kolumna trenerja Matjaža

Zvečer po službi včasih posedim na kavču in čakam, da potihnejo vsi glasovi tistega dne. Precejšnja gneča zna nastati na moji nevronski avtocesti. Glasovi pubertetnikov in njihove hormonsko neodložljive zahteve se mešajo z, nekoliko jasneje artikuliranimi, predvsem pa bistveno trdneje kapitalistično argumentiranimi glasovi njihovih skrbnih roditeljev. Nikoli nisem bil nek fan meditacije in avtogenih treningov ampak te dni zgleda moje početje (z izjemo steklenice piva, pred mano) vedno bolj podobno prav temu. Razklenem pesti, obsedim, diham in izostrim objektiv. Skušam razločiti najprej glasove tistih, ki jih vidim raje kot druge. Počasi zaslišim glasove mojih hčera. In potem še žene…ki pravi, da naj dvignem rit in pomijem posodo. Okej…to brišemo. Potem postane signal življenja počasi manj shizofren. Glasovi se umirijo. Pesti se razklenejo. Zdaj lahko prižgem teve in pustim, da me odplakne val neobrzdanega populizma.
Med vso to mentalno masturbacijo se niti ne zavem dobro, kdaj sem ga vzel v roke ali kako dolgo ga že držim. In ne, ni to, kar mislite: v roki mi leži badmintonski lopar. In se mi smeji. Pravzaprav krohota na ves glas:
» Pa saj ti nisi normalen,« se zvija od smeha » Celo življenje si si zgradil okoli mene. Ti bi moral nujno biti na zdravilih, stari moj.«
Zadegam ga v kot, v upanju, da se bo zlomil. Da mu bo odletela gobezdava glava. 
»Prekleti mali posušeni rekvizit. Niti pravi lopar nisi, poglej se: žalost, tragika! Pederski, shirani loparček. Kot bi nekdo teniški lopar v pralnem stroju skrčil. Usran obesek za ključe si!«
Vse vnemar. Ne zlomi se. Še huje! Naj ga še tako mečem v kot, vedno se vrne. Moje roke so programirane. Namesto, da si grizem nohte ali prižgem cigaret…vzamem v roke lopar in ga vrtim med prsti. In to na kavču v dnevni sobi, tam, kjer ti lopar pride prav samo v primeru, da vdre v stanovanje nek nenapovedan sociopat. In potem, vsako soboto zvečer, sediva skupaj na kavču, gledava Maria in se pogovarjava. Meniva se o slavi in o dekletih, ki omedlevajo in množicah, ki rjovijo; o tem, kdo bo svetovni prvak, ko bo velik in kako bo on nekoč pravi lopar - tak za odrasle, kot so teniški, denimo tisti od Nadala. 
Tako pač je.
Če odmislim podrobnosti, bi res bilo kaj bistveno drugače, če bi svoj obstoj zaupal šraufencigerju? Ali pa stetoskopu, kot je tiho upal moj oče? Še vedno je vse skupaj, kot sadna solata: samo v napoto sladoledu. Ker, konec koncev, ni kriv lopar. In tudi ne stetoskop. Kriv je deterministični ustroj sveta: zbudiš se nekega lepega dne in si velik. Na avtobus se ne moreš več švercat, ker si višji od meter petdeset in te šofer vidi. Ukinejo ti študentski mobipaket in ti na dom pošljejo CD z e-davki, ki ga nisi naročil in zraven pisemce: upam, da ste uživali v otroštvu, z ljubeznijo, DURS.
Kako sploh vejo, kje živim?
In potem prekopavaš svojo njivico. Potem še s tremi selivci podpiraš svoj kot stokilske bidermajer kredence in upaš, da ne boš ravno ti počil podboja, da se ti ne odbije od plače. Potem gojiš kure in se pravdaš s solatožeri in zagovorniki pravic za male živali, ker si na dva kvadratna metra nagužval šestintrideset tisoč piščancev in pol kvadrata od tega je korito za antibiotike. Potem šraufaš fergazerje in jalovo upaš, da bo Radio 1 preglasil kolega, mehanika iz Ruš, ki vsak dan pove isti vic, o kurbi, ki je imela drisko. Potem sediš na usnjenem stolu in tvoj osebni tolmač prevaja predstavnikom Združenih narodov tvoje besede, ki zvenijo, potem, ko jih nekdo drug pove, kar naenkrat, kot besede neke oportunistične pizde. Potem sprašuješ: »Kaj boste zraven: majonezo, kečap, zenf?« Potem si pač izbereš. In če dobro premisliš, v bistvu ni neke blazne izbire.
Je pa moj badmintonski lopar vendarle več, kot le struna in karbon. Lopar je lahko temelj obstoja. Tako, kot moj. Imel sem jih že veliko in nisem z vsemi prav lepo delal. Priznam, čeprav nikoli pred sodiščem, da sem kaka dva tudi stolkel v navalu burnega nestrinjanja z razdelitvijo točk. Enega sem priprl z vrati od avta, ki sem jih, po sporu s punco (tudi barbingtonko) malo bolj z guštom zaprl. Podlegel je poškodbam in, kar se mene tiče, je to še vedno eden izmed boljših dokumentiranih razlogov, zakaj se nikoli ne bi smeli pariti znotraj »foha«, Nekaj loparjev sem prodal tujcem za male pare, kot stare učbenike, na katere bi moj retardirani sošolec narisal falus na vsako stran. Brezobzirno. Lahkomiselno.
Ampak takrat še nisem vedel, kaj je lopar. Kupili so mi jih starši in to potem avtomatično pade v isto kategorijo, kot čigumiji. Tudi danes gledam smrkavce, ki še ne vedo, kaj je lopar. Ali kaj lahko postane. Šele, ko sediš zvečer na kavču in gledaš Maria, nenadoma pogledaš dol in vidiš, da držiš lopar, nimaš pa pojma, kdaj si ga vzel v roke ... takrat ne moreš verjeti, da si kdaj pomislil, da bi ga zlomil. Ne, lopar je več, kot vsota svojih delcev. Je moj edini prijatelj na bojišču; meč, ki ga dvignem v bran, ko navali horda kapitalističnih divjakov, tistih, ki so si življenje zgradili okoli vplivnejših fetišev in ki jih ne moti, da upravljajo planet pa so, poleg naklonjenosti gliserjem in usnjenim zicem, brez nekih pravih rešitev. Moj fetiš je manj škodljiv. V moji pisarni se odloča predvsem o tem ali bo dobra ali avt.
Ta mali lopar je moja vez z življenjem. Z njim služim denar na način, ki ga lahko prebavljam. In čeprav vam bodo rekli, da je danes nepogrešljiva zadeva denar, mislim, da nam zdaj, bolj kot kdajkoli, kolektivno manjka predvsem to: prebavljivost poslanstva. 
Ali pa, da ne bomo krmarili preblizu kakega mesijanskega kompleksa: prebavljivost poklica.

Srečno 2019 želim prav vsem. Tudi Wernerju.