Nekaj besed ob zaključku sezone - Trinajst naslovov državnih prvakov, sedem samo med mladimi

Spoštovane članice, cenjeni člani, dragi varovanci in njihovi roditelji, dobrodošli v zaključnem povzetku izjemno uspešne badmintonske sezone. Nekateri ste, po majskih državnih prvenstvih, morda moja športna poročila že pogrešili, saj navadno res drži, da želim občutke po pomembnih tekmovanjih strniti kar se da hitro, dokler je vse še sveže. Zadnje čase pa me (iz uprave) radi opomnijo, da narava dandanašnje elektronske komunikacije ni te vrste, ki potrpežljivo počaka, temveč drvi naprej v shizofrenem tempu rafalnih objav na socialnih omrežjih in diktira neizprosen tempo.

V tej točki me ima, da bi na papir prilepil eno sočno pa se bom, zavoljo cenzorja, zadržal.

Neizprosen pa je bil tudi tempo, s katerim so se maja zvrstila mladinska državna prvenstva. Vrtinec tekmovalnih emocij, nihajnim vratom podobno sukanje športnih usod ter že skoraj serijsko nizanje pomembnih mejnikov tako zame, kot za moje varovance, bi terjalo od mene tudi serijsko naštevanje le-teh. To pa je precej manj, kot si tovrstni trenutki od nas zaslužijo. Zdaj, ko je vse za nami, si vzemimo čas, usedimo se in naredimo skupaj eno lepo literarno fotografijo, ki bo dostojno obeležila ves naš trud in delo.

Za tekoči start naj navržem dejstvo, o katerem zgovorno priča že naslov: letos so si moji mladinci prislužili kar sedem! naslovov državnega prvaka in s tem BK Ljubljana napravili za drugi najuspešnejši slovenski klub -  v kolikor seveda želite uspešnost meriti zgolj s tem. Da niti ne naštevamo uspehov naših članov na članskem in veteranov na veteranskem državnem prvenstvu, pa rekreativcev v mednarodni ADA ligi.
Po tem, kako veliko smo letos naredili in kako malokrat smo se ob tem skregali in zmlatili, smo nedvomno prvi. Spodobi pa se le, da naše mladinske državne prvake primerno obeležimo. Zato naj mi tokrat oprostijo serijsko naštevanje uspehov, ki so nesporno izven serijski.

Anja Jordan si je letos, po dolgi in čustveno naporni sezoni, z levjim pogumom v ključnih trenutkih, povrnila naslov državne prvakinje v svoji starostni skupini. Naslov, ki ga je lani začasno predala, je letos zopet varno končal v njenih rokah, poleg tega pa še naslov prvakinje v ženskih dvojicah, ki ga je osvojila v tandemu z Lendavčanko Niko Bedič. Tako se je majski nalet prvenstev začel na najlepši možen način in težko si je bilo predstavljati, da bi lahko bilo še bolje. Potem pa so na oder stopili moji mlajši tekmovalci in zablesteli v velikem slogu. V starostni skupini do 13 let so Anja Blazina, Gašper Trobec, Ariana Korent ter Peter Kotnik dosegli res zgodovinski uspeh in si med seboj razdelili vseh pet možnih naslovov državnega prvaka do 13 let ter tako za BK Ljubljana zagotovili že skoraj pravljični »perfect score«.

Medalje so na državnih prvenstvih osvojili še Jure Blazina, Zoja Novak ter Lucia in Alina Bremec. Skupno smo tako na mladinskih državnih prvenstvih osvojili kar 17 odličij, od tega sedem zlatih, tri srebrne ter sedem bronastih.

Med članicami je naša večkratna državna prvakinja Kaja Stanković tudi letos segla po državnem članskem naslovu in sicer v ženskih dvojicah skupaj z medvodčanko Petro Polanc. Za nameček je bila bronasta še med posameznicami.
Tudi na veteranskem državnem prvenstvu smo se odlično odrezali. Z naslovom državnega prvaka so se okitili Irena Avsenik, Maja Mujkič, Gregor Novak in Darko Duralija.
V mednarodni rekreativni ADA Ligi pa je zmagovalec postal verjetno najboljši badmintonski samouk na področju bivše "juge", Mitja Bajželj.

Pa naj bo dovolj o tem. Uspehi so nedvomno luštna stvar, a hkrati pred nas postavljajo večno vprašanje: kod in kam naprej? Notranji družbeni konsenz je tak, da za tovrstne uspehe pač delimo ovalne kose kovine, treh različnih barv. Ko pa enkrat pristanejo okoli naših ramen, moramo, kljub čestitkam in slavi, v njih najti vsak svoj smisel. Odličnost naj se meri predvsem v osebnem napredku in veščini – to pa so zadeve, ki sodijo v srce in ne v vitrino.

Mojim varovancem bi se rad zahvalil za delo in trud, ki so ga pokazali na treningih in pa za pogum in voljo, ki sta jih vodila mimo tekmovalnih čeri. Ko se tekma začne in borba krene, na nas pa se zlije vsota vseh strahov, ni nikomur lahko. Zadeva še zdaleč ni preprosta niti za odrasle, kaj šele za deco, ki včasih pošasti  lahko slutijo še v temi lastne sobe. Zato vas pozdravljam, bojevniki in vam salutiram z dolžnim spoštovanjem - ne le tistim, ki vas krasijo medalje, temveč vsem,  ki ste se na igrišču letos srečali z najnevarnejšim nasprotnikom, kar jih je – s samim seboj. Kar zadeva mene, odhajam na zasluženi letni oddih pomirjen in srečen – za to ste, moji mladi mojstri, v največji meri zaslužni vi. Hvala.

Dolge in vroče počitnice vam želim.  Ne jih dat na Facebook ali na Instant gram, mi boste raje vse povedali septembra.

Matjaž in ekipa BKL