Na DONUT Cup 2015 naši mladinci » trkali na zlata vrata«

Prvi vikend v marcu je zeleni kombi popeljal naše mlade borce na »službeni« izlet v štajerske konce. Udeležili smo se tridnevnega mednarodnega mladinskega turnirja RSL Donut cup v Zgornji Kungoti in z velikim veseljem lahko trdim, da smo, poleg prijetnega druženja, iztržili tudi nekaj lepih in obetajočih uvrstitev. Seveda pa so tovrstni turnirji, ki igralce celostno preizkusijo in terjajo od njih tako večdnevno zbranost, kot tudi odlično telesno pripravljenost, krasna priložnost, da mladi športniki bolje spoznajo samega sebe v tekmovalnem, predvsem pa širše gledanem športnem profilu. In tako se je tudi zgodilo.

Pa pojdimo lepo po vrsti: naši najmlajši so zopet pokazali obilo znanja in veščine. Maj Babnik se je z dovolj zrelo in zbrano igro uvrstil v zadnji tekmovalni dan in naposled igral v velikem finalu proti večnemu tekmecu iz Lendave Anelu Hac Gyorkošu. Maj je do finala igral dobro, čeprav mu je na trenutke zbranost popustila, v finalu pa mu je več kot očitno zmanjkalo telesne pripravljenosti za boj proti bolj spočitemu nasprotniku. Maj je odlično igral tudi dvojice v ljubljansko-kungoški navezi z Markom Korošo, kjer so dečki v polfinalu odigrali maratonsko partijo v 3 setih proti nasprotnikom iz Bolgarije. Obračun sta naša fanta za las izgubila v končnici tretjega seta, žal pa Maju partija ni pustila prav veliko »goriva« v nogah za finalni boj med posamezniki. Njegovo odlično drugo mesto pa sta v kategoriji U11 dopolnili še dve polfinalni uvrstitvi Anje Jordan, ki je tokrat osvojila dve bronasti kolajni (dvojice ter singli).

Naša srečna »trinajstica«, zastopana s strani Nike Brajkovič ter Jana Babnika, tudi tokrat ni razočarala. Jan je sicer v polfinalu naletel na Miho Mastena (BK Branik), ki mu zadnjih nekaj turnirjev povzroča nekaj (predvsem psiholoških) sivih las in tudi tokrat se je izkazal za previsoko oviro. Kljub temu ostaja moje mnenje, da porazu tudi tukaj botruje predvsem splošna telesna pripravljenost in sposobnost večdnevnega igranja, ekonomične porabe energije ter regeneracije. Če lahko že ena sama težja tekma v fazi bojev znotraj skupine odločilno vpliva na potek celotnega dogajanja v fazi eliminacije, je to seveda premalo za uvrstitev na najvišjo stopničko. Nike je, po krajši bolezni in nekoliko prekratkem času za popolno regeneracijo, odigrala v svojem klasičnem slogu: daleč zrelejše, kot narekujejo njena rosna leta in z neupogljivo trmo, kar ji je tudi tokrat prineslo rezultat, ki se ga še zdaleč ne gre sramovati: v dvojicah je z Nežo Frank (BK Branik) prišla do finala in se okitila s srebrom, med posameznicami pa več kot enakovredno parirala kasnejši finalistki Ledi Dominić (BK Zagreb Maksimir) proti kateri je izgubila šele po treh napetih nizih.

V kategoriji U15 pa se je s konkurenco spopadlo največ naših borcev. Kama Saje je odigrala turnir, kot jih je zadnje čase že vajena: povsem rutinsko med posameznicami do finala, kjer zadnje čase venomer preži nanjo večna tekmica Petra Polanc (BK Medvode) ter zlata kolajna v kategoriji dvojic, prav tako v tandemu s Petro. Kakorkoli že, ena srebrna in ena zlata kolajna na takem turnirju sta nedvomno omembe vreden izkupiček. Blaž Smrkolj je tokrat poskrbel za prvovrstno presenečenje drugega tekmovalnega dne, ko je v enem izmed svojih sijočih »trenutkov navdiha«, v treh setih odpravil prvega nosilca Dorijana Cvijanovića (BK Velika Gorica) in se tako uvrstil v polfinale. V polfinalu ga je čakal »na papirju« lažji nasprotnik od prej omenjenega Cvijanovića, a je Blaž tokrat kljub temu moral priznati premoč kasnejšemu zmagovalcu turnirja Luki Banu (BK Medvedgrad). V prvem setu polfinalnega obračuna je vse še delovalo dobro, Blaž je celo povedel in dobro nadziral igro. Toda že v končnici prvega seta mu je zmanjkalo idej, roka je postala nenatančna in izkusil je usoden kolaps koncentracije, ki je privedel do urnega konca in poraza v dveh setih. V dvojicah sta se, v navezi s Simonom Bambičem, prav tako zavihtela vse do polfinala, kjer pa sta bila močnejša tekmeca s Hrvaške Cvijanović/Meglić. Tako smo v kategoriji deških dvojic iztržili dve bronasti kolajni.

Omeniti velja še ostale naše bojevnike: Evo Bevk, Maja Poboljšaja ter Nejca Jordana,  ki so boje tokrat zaključili brez »žlahtne« kovine okoli vratu, a so vseeno prikazali zgledno športno držo na igrišču ter veliko osvojenega znanja.

Kaj povedati v zaključek? Morda to, da smo, dragi moji, daleč hodili in zdaj prispeli tik pod visok in debel zid. Tako imenovani »zid prvakov«, ki se dviguje do neba in ločuje polfinale od finala ter osvojenega zlata. Do tukaj nas je namreč pot vodila le mimo izzivov lastnega znanja ter poznavanja veščine. Za naprej pa moramo stopiti korak dlje. Šport moramo uzreti »holistično«, celostno in končno dojeti, da orodje, ki ga uporabljamo v bran proti nasprotniku ni nikoli bil lopar, temveč (kdo bi si mislil!?) naše telo: naše mišice ter pljuča in kri, ki nas hrani s kisikom. Športnik ki želi namreč (v višji konkurenci) poseči po zlatu mora biti pripravljen večplastno in ne le biti mojster »sukanja« žoge. Biti mora stroj: tako fizično, kot tudi psihično mora prenesti strese, ki trajajo več dni (včasih tudi po več tednov); pred najpomembnejšimi tekmami se mora znati vedno znova umiriti, poskrbeti za regeneracijo in predvsem ne preveč teoretizirati »za večerno mizo« o tem »kdo bo koga« in kako. Treba je dojeti, da je vsak nasprotnik živa in vedno spreminjajoča se situacija - nepredvidljiv splet okoliščin, ki terja od nas konstantno prilagajanje ter stabilnost performansa, ne glede na to, kaj bodo trdile stavnice. Treba je najti notranji mir, se umakniti in eliminirati nepotreben hrup v glavi in vsakega nasprotnika videti skozi enake, hladno neprizadete oči ter ga tako končno uzreti takšnega, kot je: brez obraza, brez preteklosti in brez številke na lestvici. Le takrat bomo znali igrati tako v vlogi favorita, kot tudi vlogi »naskakovalca naslova«.

Nekateri trdijo, da se da zid zvito zaobiti ali celo podreti s pomočjo športne psihologije, veliko besed in nekaj taktiziranja . Morda.

Jaz osebno sem ta zid vedno skušal raztopiti z lastnim znojem.

Čestitke vsem, Shadow.