Kaja Stanković znova na slovenskem badmintonskem olimpu

Leto 2017 je za Badmintonsko zvezo Slovenije zopet nekaj posebnega, saj mineva 60 let od prvega članskega državnega prvenstva republike Slovenije v badmintonu. Čast organizacije jubilejnega prvenstva pa je pripadla badmintonskemu klubu Medvode in oko pernate karavane se je za dva, sicer dvoranskim športom primerno deževna dneva, uperilo v dogajanje v majhnem kraju na sotočju dveh rek. Vzdušje v dvorani je bilo, kljub vsako leto dozdevno nekoliko bolj okleščeni zasedbi navijačev in gledalcev, odlično, turnir pa je, v organizaciji medvoškega domačega kluba, potekal gladko ter brez večjih zapletov. V nasprotju z balonsko rastjo slovenske rekreativne badmintonske srenje, se zdi naš tekmovalni badminton zadnjih nekaj let ujet v nekakšno medgeneracijsko, tranzicijsko stagnacijo in kljub nekoliko večjem številu prijavljenih, v primerjavi z lanskim prvenstvom v Lendavi, je bilo podobno vrzel moč čutiti tudi letos. Ta občutek je tokrat še toliko bolj poudarila odsotnost nekaterih zvenečih imen, denimo Luke Petriča ter Iztoka Utroše in Mihe Horvata, ki so v zadnjem desetletju krojili vrh pernatega športa pri nas, letos pa je slovenski tekmovalni badminton očitno zakorakal na potresna tla medgeneracijskega preskoka.

Na letošnjem 60. članskem državnem prvenstvu so barve BK Ljubljana zastopali: Kaja Stankovič, Nike Brajkovič, Primož Flis, Tomaž Uršič, Luka Kumelj, Blaž Smrkolj, Mitja Bajželj ter Matjaž Krkač. Med fanti je letos najdlje segel Tomaž, ki se je z visokim nivojem igre (in neprimerno nižjim nivojem turnirske predpriprave) zavihtel med osem najboljših, v četrtfinalu pa ga je premagal eden od glavnih favoritov za letošnji naslov- mladi domačin Miha Ivanič. Primož Flis je, po številnih težavah s poškodbami, letošnje prvenstvo zaključil že v prvem kolu, proti sicer odličnem novincu Domnu Lazniku iz Mirne; tudi mešanih dvojicah s Kajo pa letos nista imela pravih možnosti za ponovitev lanskih uspehov. Novinca na članskih DP, naša najboljša mlada igralca, Nike in Blaž sta turnir zastavila odlično, se prebil skozi kvalifikacije, Nike v ženskih dvojicah in Blaž med posamezniki, potem pa so ju izdali, priložnosti primerno, nemirni živci. Kljub vsemu smo lahko z njunima krstnima nastopoma več kot zadovoljni.

V razmeroma široki »zeleni« zasedbi pa nas je letos zopet najbolj razveselila naša šampionka Kaja Stankovič, ki se je, po lanskoletnem spodrsljaju, v polfinalu najprej za poraz oddolžila Mirnčanki Emi Cizelj, nato pa znova zasijala v najboljši luči ter se še enkrat zavihtela na sam slovenski badmintonski vrh. V razburljivem, a povsem nadzorovanem finalu je Kaja z agresivno igro, v visokem tempu nadigrala domačinko Ano Marijo Šetina ter si v dveh setih priigrala že tretji naslov članske državne prvakinje republike Slovenije med posameznicami. Kaja vsako leto znova z odločnimi zamahi podira venomer nove psihološke prepreke, ki prečijo življenjsko pot vsakega pravega prvaka in strumno stopa po strmi poti, ki vodi do odličnosti ter športne veličine. Poleg zlate kolajne pa je Kaja dopolnila svojo, že tako bogato zbirko dosežkov z državnih prvenstev, še z bronasto kolajno v konkurenci ženskih dvojic, kjer sta se na tretjo stopničko zmagovalnega odra podali s soigralko Ano Marijo Šetina. Badminton klub Ljubljana je tako na svojo »prvo damo« lahko upravičeno ponosen!

Težko je v en dopis strniti vse vtise, ki so mi ostali z letošnjega prvenstva; ne glede na to, kolikokrat sedim na tribunah ali na trenerskem stolčku ob igrišču, državno prvenstvo bo imelo zame vedno dodano čustveno komponento. Nenazadnje mi, bolj kot vsi drugi turnirji, v spomin prikliče tudi lastne tekmovalne dni, predvsem zaradi upanj in želja, s katerimi so premazane »mate« državnih prvenstev. Tu so seveda zgodbe - čustveni »last minute« preobrati ter včasih usodne prelomnice na tekmovalnih poteh športnikov, ki jih v Sloveniji seveda vsi poznamo in se čutimo verjetno ravno zaradi tega toliko bolj vključeni v dogajanje, ki bi naključnemu gledalcu morda povsem ušlo. Poleti se me občutek neskončnega kroženja, tako športa, kot življenja, ko mimo mene bežijo vsa čustva in usode, individualno sicer neponovljive, pa vseeno ujete v večno ponavljajoče človeške vzorce.  Priložnosti za odličnost, kot zlatniki naključno posejani ob cesti se včasih ujamejo v naše roke, spet drugič pa tragično izgubljajo. Včasih se nam blagovoljno ponudijo znova, pogosto pa se z leti izkažejo za zgolj enkratne, kruto ujete v čas ter, v okviru zelo specifičnih trenutnih danosti, popolnoma neponovljive. Ujeti kot športnik okno priložnosti, sestaviti popoln mozaik ter v danem trenutku premagati vse zveri, ki prežijo v senci lastnih strahov to je nemara tisti pravi dosežek. Pred tem dejstvom se pač ne gre umikati: na poti do zmage se tovrstni »kosmati čekanarji«  venomer znova pojavljajo, v takšni ali drugačni preobleki pa najsibodi to zanesenjaška tresavica roke ob slutnji prvega naslova državnega prvaka ali pa titansko povratniško breme branilca lovorike - mi vsi smo zgolj lovci na lastne strahove.  Zmagovalec pa je vsak, ki se z zverjo spopade, ne glede na to, koliko (in kakšne barve) žlahtne kovine mu družba povezne okoli vratu.

Čestitke vsem,

Shadow in ekipa BKL

Rezultati