KON'C SEZONE TAKO ZLAT, DA ČLOVEKA PRIME…GLASNO VRISKAT

Pozdravljeni zopet dragi badmintonski gorečneži, člani, članice, zagrebenci, sanjači, šampioni, podporniki in prijatelji. Zopet smo »zašpilili klobaso«, kot je imel navado revskniti moj nono, vsakič, ko je nekoliko lažji stopil z WC-ja. Seveda je vedel, da zašpiliti klobaso preneseno pomeni zaokrožiti nek (mali ali veliki) življenjski cikel in da zadeva nima nič za opraviti z opravilom, kamor gre še cesar peš, a je vseeno z veseljem poslušal, kako so ob napačni uporabi mesarske metafore, naši noni škripali zobje. Sploh kadar je bila v sobi zbrana fina družba. In tako smo zdaj tudi mi vsi skupaj, več kot uspešno, zaokrožili še en letni cikel treningov in tekmovanj, končalo pa se je na najlepši možen način.

Prvoligaška ekipa BK Ljubljana je, po lanskoletnem predahu, zopet osvojila naslov državnih članskih ligaških prvakov. Izbrano vrsto, ki je veliki pokal pripeljala nazaj v domačo dvorano so sestavljali: Maj Poboljšaj (tudi koordinator in selektor ekipe), Anja Jordan, Anja Blazina (prejema posebni viteški red BK Ljubljana, ker je letos godrnjaje žrtvovala smučarijo), Ariana Korent, Zarja Žlebnik, Gal Bizjak, Blaž Smrkolj ter Žiga Petrič. Ko pa se je prah komajda polegel pa smo na zadnjih dveh mladinskih državnih prvenstvih uspeli v domačo vitrino postaviti še pet naslovov mladinskega državnega prvaka. Tukaj sta bila glavna kovača lastnih in klubskih uspehov, vedno odlična Anja Blazina ter naš najmlajši »as v rokavu« – Matic Knez Ogorelec. Anja je na DP U17 osvojila prav vse tri discipline, Matic pa se je ovenčal v dveh. Vsekakor uspehi, ki jim kategorično naštevanje po alinejah ne dela pravice, pa vendar terjajo dolžno obeležje.

Kaj povedati o minuli sezoni? Uspehov, kot rečeno, ni manjkalo. Kogar so že (in ni jih malo!) omrežila socialna omrežja, je verjetno sadove našega dela že sproti spremljal. Kogar pa te virtualne izvedbe novodobnih jesiharjev ne ganejo, lahko to stori tudi zdaj in preleti naše novičke, ali pa prihrani čas in nam preprosto verjame na besedo. Toda pozor! Uspehi, ki jih je najteže umestiti v tabele sodobnega sveta, preredko pa najdejo tudi pot v anale slave, pa so seveda tisti, ki merijo osebni napredek. V teh zmešanih (cenzor odstranil pridevnik bolj skatološke narave) cajtih, ko mora vsaka objava, vsak plakat in vsaka zgodba prekipevati od neverjetnega (ali vsaj neverjetno filtriranega) in nepozabnega, je včasih prelahko pozabiti na to, da v tej dirki ne začnemo vsi iz istega mesta in z enakimi danostmi. Večna potreba po vsakodnevnih primerjavah z drugimi pa nas preusmeri stran od edine prave primerjave: s samim seboj. Zato dajmo letos tale sklepni sestavek posvetiti vsem tistim, katerih uspehi se merijo predvsem v trmi in vztrajnosti – v konstantnem izboljševanju lastne veščine. In pa v čistem, primarnem užitku ob igri. Če bi nekega dne obstali, kot zadnji človek na planetu, bi to ostal edini smoter in morda bi moralo tako biti tudi vselej. Za vsako osvojeno goro se namreč odpre pogled na nov vrh in zgodba se lahko na tak način vrti v neskončnost, dokler se nam ne zmeša. Ne glede na to, ali ste večkratni državni prvak ali pa sedemindvajseti v kategoriji C na rekreativnem turnirju, samo ta filozofija vas bo varno peljala prek prekarnega reliefa vršacev zmag ter brezen porazov.

In sedaj tudi nas, seveda po tem, ko si bomo privoščili nekoliko zasluženega počitka, čaka nova prazna stran na katero bomo jeseni začeli pisati novo poglavje. Nekaj zastrašujočega preži na vsaki prazni strani: nepopisana praznina zeva pred teboj in kar kriči po vsebini, a vendar vemo, da mora ta vsebina priti iz nas, kar pa pomeni delo, odgovornost in tudi samorefleksijo. Pogum pa, vsaj meni, daje dejstvo, da ga bomo spisali skupaj in da bom lahko dneve zopet preživljal v vaši odlični družbi. Seveda vem, da bom, neogibno, spet rohnel, piskal in stokal – gotovo bodo dnevi, ko bomo ob večerih obsedeli izpraznjeni upanja in polni dvomov. A potem bodo spet sledili tudi dnevi, ko bomo na krilih lastnih uspehov in uspehov svojih kolegov zopet poleteli. Tako to gre - v bojnih jarkih doživiš vse, razen dolgčasa.

V zaključek, kot vedno, naj se vam zahvalim za vaše delo in pozornost, ki dajeta mojemu delu smisel in smer. Veselim se ponovnega snidenja: z nekaterimi se bomo videli že v Savudriji, kjer bomo rdečo prst pod borovci še enkrat prepojili s pravičniškim znojem, spet z drugimi pa se bomo zasukali šele septembra na badmintonskih igriščih. Kjerkoli že bo, naj bo lepo. Do takrat pa uživajte v brezskrbnem poletju - zaslužili ste si ga.

Rad vas imam in vas pozdravljam. Pa ne okol govort.

Shadow