Anja Jordan dvakratna državna prvakinja do 15 let

Tekoča tekmovalna sezona je minulo soboto uradno stopila v zaključno in tudi najbolj razburljivo fazo, ko se v majskih vikendih,  eden za drugim, zvrstijo mladinska državna prvenstva in tistim, ki se trenutno v slovenskem badmintonu podijo za slavo in rezultati, ponudijo odgovor na večno vprašanje športa: kdo je najboljši?

V organizaciji koroškega Badmintonskega kluba Sele-Vrhe, ki se je s tovrstnim izzivom spopadel prvič in uspel tekmovanju vdihniti prav poseben občutek ceremonialnosti, se je tekom dolgega, a dobro izpeljanega turnirja, zvrstilo lepo število napetih dvobojev, ki so na koncu določili tudi letošnje državne prvake do 15 let. Dogodek nam bo, v Badminton klubu Ljubljana, ostal v čudovitem spominu, saj je naša Anja Jordan kar dvakrat segla po zlatu in se tako, po enoletnem premoru, vrnila na vrh slovenskega badmintona, kamor nesporno tudi sodi. Pa pojdimo po vrsti.

Naše vrste je letos zastopala super ekipa devetih igralcev, ki so vsak po svoje vrhunsko nastopili na državnem prvenstvu. Štirje: Ariana Korent, Anja Blazina, Gašper Trobec in Peter Kotnik, pripadajo pravzaprav še kategoriji U13, a so tam trdno usidrani na samem vrhu jakostne lestvice in tako več, kot dovolj dobri, da se uspešno kosajo tudi s starejšimi vrstniki. Tako je Anja Blazina turnir zaključila med odličnih osem najboljših in je v četrtfinalu pošteno sprehodila kasnejšo finalistko Špelo Alič. Pri fantih so tekmovali še Peter Trobec, Žiga Petrič, Nal Pale Stankov ter Gašper Debevec. Najboljše uvrstitve so zabeležili pri dvojicah, kjer so se prav vsi uvrstili med osem najboljših.

Pri dekletih pa je, kot rečeno, tokrat najbolj zablestela Anja Jordan. Po turbulentni sezoni, kjer smo željeno tekmovalno formo preganjali po reliefu muhaste sinusoide, smo na zadnje – in najpomembnejše - tekmovanje leta prišli dobro pripravljeni ter trdno odločeni, da pokažemo največ. Anja je do finala prišla brez večjih težav in je vse psihološke prepreke, ki so jih pred njo postavile mlajše »lovke na trofeje« preskočila strogo suvereno.

V finalu ji je, pričakovano, nasproti mreže stala večna rivalka Špela Alič, katere natančna in neumorna obrambna igra se je letos za Anjo že večkrat izkazala za nerešljivo uganko. Tokrat pa je zadeva stekla povsem drugače. Anja je tekmo sicer začela negotovo, nekoliko trdo in precej nervozno. V prvem setu tako nikakor ni našla poti mimo nasprotničinega loparja in že se je zdelo, da smo zopet zajadrali v težave. Potem pa je nekaj čudežno kliknilo in stvari so padle na svoje mesto. Anja se je očitno odločila, da ima drugega mesta dovolj in krenila v akcijo. Z agresivno in strupeno natančno igro je nasprotnico potisnila v povsem podrejen položaj in z visoko prednostjo odnesla drugi set. V naletu se je zdelo, da je Anja svojo, že tako dolgo roko podaljšala še za kakega pol metra, saj je bilo žogo skoraj nemogoče poslati mimo njenega loparja. Po triminutnem premoru je Aličeva z vsemi močmi potisnila nazaj, a Anjin siloviti naskok se je, kljub vsem prizadevanjem nasprotnice, le še stopnjeval in odločilno zaznamoval tudi tretji set razburljivega finala. Pri rezultatu 21:17 se je razlegel Anjin zmagoviti krik in zgodba je bila zaključena, naslov pa varno v njenih rokah.

Anjin drugi naslov državne prvakinje pa je letos prišel povsem nepričakovano, saj sta se, z leto mlajšo Lendavčanko Niko Bedič, morali soočiti z močno favoriziranim parom Lina Pipan / Špela Alič, ki sta tekom celotne sezone diktirali neusmiljen tempo in do sedaj osvojili vse turnirje. Tokrat pa je finale potekal na koncu dolgega in za nekatere precej težkega tekmovalnega dne, to pa je najverjetneje tudi odprlo vrata vrhunskemu presenečenju v finalu kategorije ženskih dvojic. Anja in Nika sta v treh napetih nizih, z rezultatom 19:21, 21:11 in 21:18, strli odpor starejših tekmic in si priigrali naslov državnih prvakinj – za Anjo že drugi naslov dneva.

Tako, dragi moji, namreč gre ta zgodba v športu: enkrat si zgoraj, enkrat si spodaj. Včasih se žogica ustavi v mreži, spet drugič se zvali prek. Usode se cepijo na centimetre in na milimetre, na sekunde in stotinke, ki jih športniki krvavo potrebujemo in nas ločujejo od sanj. Poglobljen pogled pa bo, v navidezno naključnem vesolju športa, le razkril ponavljajoč se vzorec: pravi zmagovalci se vračajo tudi po najtežjih porazih in na koncu zopet okusijo sladkost zmage.

Čestitke vsem mojim borcem,

Shadow in ekipa BKL