63. člansko državno prvenstvo: Kaja Stanković zopet na vrhu slovenskega badmintona

Z leti opažam (in morda mi bo še kdo pritrdil), da mi gredo pomembnejši mejniki, ki se rutinsko in periodično ponavljajo vsako leto in nas s tem opominjajo na neusmiljeno tiktakanje nekje v  ozadju sobe, vse bolj na živce. Nemara mora biti ta občutek povezan s številkami na osebni izkaznici. Eden glavnih tovrstnih mejnikov je, v karieri športnega trenerja, gotovo državno člansko prvenstvo. Prva sem okusil še na parketu, z loparjem v rokah, zadnjih deset pa menda na najbolj prešvicanem stolu, kar jih pozna svet – trenerskem stolu, za igriščem. Toda v nasprotju z, denimo, rojstnimi dnevi, ki obeležujejo primarno minevanje pa državna prvenstva za mene glasno govorijo tudi o uporu proti minevanju – o večnem lovu za izmuzljivo športno formo, ki jo moramo v vsakem obdobju naših življenj, športniki  kirurško in precizno tempirati, še prej pa dolge mesece pridobivati na različne, manj ali bolj boleče načine.

Letos prvič v zgodovini, se je državno prvenstvo odvilo na parketu športne dvorane Lukna, v organizaciji mariborskega badmintonskega kluba Branik. Prvenstvo nam bo, organizacijsko gledano, ostalo v lepem spominu, saj se je dvorana Lukna izkazala (imenu navkljub) za prijetno, telesu in očesu prijazno prizorišče, kjer so mojstri perjanice lahko brez motečih dejavnikov pokazali vse svoje znanje. Da pa nam bo, Ljubljančanom, prvenstvo ostalo v najlepšem spominu pa so poskrbeli naši igralci – v prvi vrsti najmočnejši ženski lopar BK Ljubljana – Kaja Stanković.

A preden začnemo z izjemnimi dosežki naših punc, omenimo še moški del ekipe BKL. Maj Poboljšaj je tokrat zabeležil svojo prvo uvrstitev med osem najboljših badmintonistov v državi. V svoji starostni kategoriji, torej u19 je tako, poleg Roka Kuprivca (BK Medvode) postal edini, ki se je v članski konkurenci prebil tako daleč. V četrtfinalu je proti favoriziranemu in izkušenemu Mihi Ivančiču (BK Medvode) prikazal lepo igro, a kazala se je tudi že fizična utrujenost, ki je v kali zatrla upanje po kakšnem večjem presenečenju. Kljub temu, odlična predstava!

Pri dekletih, torej, pa je Kaja svojo prvo letošnjo resnejšo preizkušnjo prestala v četrtfinalu, ko je v treh setih ubranila silovit naskok mlajše kolegice iz Mirne, Nike Arih, ki je Kajine živce (in reflekse), s hitro in izjemno agresivno igro dodobra preizkusila. Na koncu pa je tehtnico na Kajino stran zopet prevesila telesna pripravljenost. Mirnčanka silovitega tempa ni zmogla držati tri sete in je naposled morala priznati premoč. V polfinalu je Kaja odigrala kar proti deset let mlajši klubski kolegici Anji Jordan, ki že od samega začetka tekoče sezone drži vrhunsko tekmovalno formo in jo je prenesla tudi na tokratno člansko prvenstvo. Anja je svoj prvi polfinale na članskih državnih prvenstvih odigrala obetavno in pogumno, a je morala vseeno, po dveh setih, Kaji podati roko in ji čestitati za upravičeno osvojeno zmago in uvrstitev v finale. Kljub temu pa polfinale na državnih prvenstvih pomeni bronasto kolajno, ki jo je po tej tekmi mlada Jordanova tako že osvojila.

V finalu se je Kaja srečala z branilko lanskega naslova, Medvoščanko Petro Polanc. Dekleti sta se zavrteli v krasni bitki, ki je bila za vse gledalce prava poslastica, za mene (in nemara še koga, ki je bil podobno čustveno investiran) pa pravi nohte-grizljajoči triler. Kaja je tekmo tokrat sicer dobila v dveh setih in prvi je šel povsem na tesno, z rezultatom 25:23, za katerega sta dekleti grizli do konca in še malo prek. V drugem setu pa je Kaja nenadoma padla v tisto najlepše mentalno stanje, ki ga lahko športnik na igrišču najde – neomajno samozavest v nezmotljivost svojega loparja – in mlajši tekmici se je moralo, ob kotih in krivuljah, ki jih je v svoji igri našla Kaja, nenadoma zazdeti, da je njena polovica igrišča vsaj dvakrat večja. Kaja je drugi set odigrala z odličnostjo mojstra, ki se dobro zaveda svojega truda in vložka - z mirno roko tekmovalca, ki črpa samozavest iz vednosti, da športnik vse, kar se nadzirati da, opravi že daleč preden nastopi odločilni trenutek, nato pa samo še pusti, da telo brez voznika samo opravi tisto, kar je takrat že samoumevno. Pri rezultatu 21:14 je Kaja že petič zapored v karieri dvignila roke v zmagoslavju, ob naslovu državne članske prvakinje.

Toda, kot se je nekdo neprenehoma drl iz tribune: »Nedelja je dolga!« in za našo Kajo je tokrat resnično bila. Zadnja tekma nedeljskega sporeda je bil finale ženskih dvojic in Kaja je ob koncu dneva tako stala pred še eno vzpetino, ki jo bo treba preplezati. Skupaj s partnerko Petro Polanc sta morali najprej otresti iz glave vsa čustva nedavno minulega finala, ki sta ga odigrali in se tokrat, v vlogi izrazitih favoritinj, družno postaviti v bran proti dvojici Brajkovič/Kotar (BK Bit). Svojo dolžnost sta brezhibno nato tudi opravili in se naslova polastili v dveh, dokaj mirnih setih, z rezultatom 21:17, 21:8.

Tako to gre v športu. In življenju. Dokler dihaš se nič pravzaprav nikoli zares ne konča. Sediš utrujen in razbolen na parketu in čakaš še zadnjo tekmo dneva. Nato si zavežeš superge, najprej levo, potem desno in napolniš bidon in poravnaš majico in si oprtaš torbo. Potem vstaneš in streseš utrujene noge in se odpraviš na igrišče. Počasi izločiš glasove, ki tulijo s tribune in izostriš objektiv. Potem se postaviš pred mrežo, pogledaš nasprotnika v oči…

In serviraš.

Čestitke Kaji in vsem našim,

Shadow in ekipa BKL