56. ČLANSKO DRŽAVNO PRVENSTVO

Letošnje državno člansko prvenstvo se je že tretjič zapored odvijalo na igriščih športne dvorane OŠ Kungota. Tudi letos smo Kungoško trdnjavo napadali tudi badmintonci BK Ljubljana in sicer v številčni zasedbi: Kaja Stanković, Kim Novak, Nejc Boljka,  Primož Flis, Tomaž Uršič, Peter Seme, Rok Čampelj, Tilen Mramor, Juš Mlinar, Tilen Uršič ter Gal Jurca so več, kot dostojno zastopali zelene barve BK Ljubljana.

Najbolje bo, da gremo po vrsti: naša najboljša uvrstitev in žal letos tudi edina kolajna na tem 56. članskem DP je bila bronasta medalja Kaje Stanković. Kaja je do polfinala, kjer se je srečala s kasnejšo zmagovalko prvenstva Majo Tvrdy, suvereno odpravila vse tekmice in tudi v samem polfinalu pokazala trenutke vrhunske igre. Toda precej izkušenejša večkratna in tudi aktualna državna prvakinja je bila vseeno pretrd oreh in Kaja je v dveh setih morala priznati premoč. Naši najboljši ženski dvojici, lanskima viceprvakinjama Kaji Stanković in Kim Novak je letos dama fortuna gladko obrnila hrbet in jima v žrebu že takoj namenila kasnejši zmagovalki turnirja,  aktualno državno prvakinjo Majo Tvrdy ter Živo Repše. Po ogorčenem boju sta se naši igralki, ki sta lani v na las podobni konkurenci osvojili srebro, morali posloviti že v prvem kolu prvenstva. Razočaranje je bilo precejšnje, a igra sama je bila vse prej, kot razlog za obupavanje: naši sta nudili dostojen upor  in jasno pokazali, da moramo na njiju še računati.

Pri fantih se je najviše povzpel Primož Flis, ki je lansko uvrstitev med najboljših 16 letos izboljšal in se zavihtel med najboljših 8 igralcev pri nas. Tam ga je ustavil odlični Alen Roj, lokalni mojster perjanice, ki je kasneje v polfinalu temeljito preizkusil tudi znanje (in živce) finalista ter lanskega zmagovalca Luko Petriča. Tomaž Uršič je bil, po odsotnosti na slovenskih tekmovalnih prizoriščih, nepostavljen, kot nosilec in kot tak, možna tarča presenečenj v žrebu. To se je tudi zgodilo, ko je že v drugem kolu naletel na prvega nosilca Iztoka Utrošo in bil tako primoran v dveh setih priznati premoč kasnejšemu zmagovalcu. Zato pa je Tomaž, v tandemu z izkušenim in skrajno motiviranim Nejcem Boljko pripravil pravo presenečenje v kategoriji moških dvojic. Njun tekmovalni debut je bil zgodba o uspehu, saj sta fanta zaigrala ubrano in pogumno, kot bi že leta skupaj tekmovala in se z odlično igro uvrstila med 8 najboljših, kjer sta, v bitki za polfinale precej namučila tudi kasnejša finalista Luko Petriča in Alena Roja.

Tudi ostali igralci, ki so morali turnir končati že prej, so prikazali napredek in pozitivno rast tako badmintonske tehnike, kot zrelosti in drže na igrišču. Pokazati moramo še bolj odločen obraz in se vrniti na treninge, kjer bomo poskrbeli,  da bomo naslednjič segli še više, kar gotovo zmoremo. Osebno sem letos, priznam, na Kungoški parket stopil z mešanimi občutki. V vlogi trenerja se sem se naenkrat počutil precej bolj negotovo, kot kadarkoli, ko sem še v rokah držal lopar. Želel sem si dobrih rezultatov, a sem se bal, da moji varovanci še niso povsem ujeli ritma po Nikolajevem odhodu. Menjava trenerja je pač vedno težavna, še toliko bolj pa, če gre za trenerja Nikolajevega kova in posledično je za nami relativno težavna in čustvena polovica sezone, ki je od marsikoga terjala precej prizadevanja , predvsem pa prilagajanja in dobro mero potrpljenja. Toda sobotne in nedeljske preizkušnje so prinesle zdravilo za moje strahove. Zamenjalo jih je zadovoljstvo ob pogumni in zreli predstavi mojih varovancev, ki čeprav letos (še) niso uspeli doseči samega vrha slovenskega badmintona, tudi sami niso dopustili presenečenj:  v dani situaciji so potrdili svoj položaj obetavnih mladih igralcev ter pokazali, da najboljšim dihajo za ovratnik.

In da njihov čas še prihaja.